Who’s the real kekec, se je nekoč glasila pesem nega znanih reperjev. To zadnjo nedeljo smo imeli priložnost videti znova noro oddaja z Ladom Bazovičarjem in Zrncem, kjer sta gostila Severino. Oddaja je bil smešna za crknit.
SVAKA ČAST 
Lado Bazovičar is the real Kekec
Zrnec pa Rožle
Še posebej pepelka mi je bla zelo všeč.
Ljudje na Portugalskem so mi bili bolj všeč kot ljudje v Sloveniji.
Zakaj? Ker mi niso dajali vtisa rasizma.
Če imate kaj na to temo. Komentarji so zaželeni.
V mislih imam predvsem Hrvate, Bosance, Srbe in vse ostale iz bivših republik Jugoslavije.
Nekako v zraku je ta občutek, da smo Slovenci boljši od ostalih narodov bivše Jugoslavije.
Povedal bom samo eno, tisti ,ki se čuti boljši na kakršenkoli način zato ker je Slovenec je rasist.
Lep pozdrav.
Do konca nisem vedel koga bi izbral, toda Burut Pahor se mi zdi iskren človek, zato sem si njega izbral.
Še beseda za vse, ki so pozabili, zakaj vas volimo.
Volimo vas zato da pripeljete red v našo državo.
Da smo lahko ponosni da smo Slovenci.
Da smo lahko ponosni da smo Slovenci s tem da si ne gledamo pod prste.
Če ljudje ne gledajo drugim pod prste to pomeni da si zaupajo med sabo, toda v politiki tega žal ne najdemo, saj se vsivprek eden drugega obtožujete, kar ne prikazuje slovenske vlade v lepi luči.
Demokracija ne pomeni biti rival, pomeni izbirati tisto kar je za ljudi najpomembnejše, zato vas volimo.
Ponavljam za ljudi, ne za posameznike.
Toda biti v politiki dosti časa, lahko človeka privede do tega da na to pozabijo.
To, da je imel naš prejšnji predsednik bolezen, je sprevidel to, saj ga je zbudila iz te politične vznesenosti in se je verjetno vprašal zakaj se je podal v politiko.
Vsi politiki bi se morali vprašati, zakaj sem jaz tukaj in če na to vprašanje najdejo dostojen odgovor, potem naj oostanejo, če pa ne najdejo dostojnega odgovora, potem samo “mlatijo slamo” in gredo lahko domov.
Lepo bi blo da bi mediji postavili to vprašenje kdaj na televiziji, verjetno Slovence pa tudi ljudi ostalih narodnosti, ki živijo v Sloveniji zanima, kaj je bil vzrok za vstop v politiko.
Jan Čuš ——-Oliwer TWist
Zato ker skromnost je lepa čednost.
Spet sem se podal v klub Železničar Divača, ne vem zakaj še vedno vstrajam, verjetno zato ker je bil v istem klubu tudi moj oče in me spomin nanj tudi malo veže v ta klub. Nimam dosti minut na igrišču vendar poskušam z tistimi, ki so mi dane naredit vse kar je v moji moči.
Vidim novo upanje v novem trenerju kluba Davidu Kompari, mislim da ima glavo na pravem mestu in zelo dobro vodi klub, žal pa imam ubčutek da vse njegove besede ne najdejo plodna tla.
V čem je problem se sprašujete. Verjetno je problem v nas samih v igralcih. Vsi se igramo da smo prijatelji na igrišču, toda ali v srcih to tudi zares čutimo, ali je to samo pretveza? Ker če bi nas prijateljstvo zares vodilo na vsako tekmo, bi bilo to vidno tudi na igrišću. Jaz sem igral nogomet od 5 leta starosti in vem da je najbolj pomembna stvar na igrišču (ne talent, ne pripravljenost, ne pravično sojenje ) temveč srce, ki ti pravi kdaj moraš ob pravem trenutku narediti pravo stvar na igrišču. In to so malenkosti ki ločujejo velike od malih klubov. Narediti pravo stvar v pravem trenutku. Lahko gremo v detajle : podajati igralcu ki je prost na igrišču če vidiš da ima boljšo možnost doseči gol (NESEBIČNOST), biti iskren z svojim sooigralci, ker le iskrenost pripelje končno zmago. POdpirat igralce, ki so storili napako, saj veš da si jih tudi sam kdaj napačno podal( POTRPEŽLJIVOST), pa tudi večja motivacija se s tem doseže. Če je to zagotovljeno pridejo nagrade same od sebe. ČE naredi kdo kaj narobe ne ga zmerjat in mu govorit kako (NEMA POJMA) temveč mu podati roko in Skandirat njegove ime da si pridobi na samozavesti, ker mu mogoče le to manjka in počne napake. (POZITIVNO RAZMIŠLJANJE)
Sam se poskušam tega držat, vendar sem sam tudi krvav pod kožo toda poskušam razmišlat pozitivno.
Posvečeno vsem soigralcem ekipe ŽELEZNIČAR DIVAČA.
Le kaj naj naredim,
da srečno spet živim.
Le kaj naj se pripeti,
da me srce moje več ne boli.
Dekle imam zelo rad,
a ona gre raje sama spat.
Nima me v svojem srcu,
tam kjer imam jaz njo.
Zato ljudje moji,
solze so mi v očeh,
zato ljudje moji
jaz sem spet na tleh.
Le kaj naj naredim,
da za silvestrovo se srečen zbudim.
Zmeda v glavi
jaz nisem pri pravi.
Zmeden sem ne vem več kako naprej,
kako naj napredujem v življenju naprej.
Tolko lepih obrazov toliko srčnih stvari,
le kam se mi vedno tako mudi.
Mar umrl bom zgodnjih let kot Kosovel,
in me je zato strah deklet.
Moral bi pokazati več moškosti,
toda prekršiti prijaznost in rišpekt mi je največji greh.
Srce mi je razdeljeno, med novimi obrazi polnimi strasti,
in starimi obrazi po katerih mi srce hrepeni.
Le katera pot naj ubere to moje raztrgano srce.
Le kje naj pobira svoje drobne kapljice sreče
da moje srce spet normalno steče.
Usoda je hotela da me postavi pred velikimi odločitvami.
Slediti rišpektu ali reskirati vse, Za kar srce hrepeni ampak
je v nevarnosti, da če to stori svoje lepše polovice več ne videlo bi.
Novi obrazi spoznanja in sreče rodili so se, ki lahko bi vodili srce do
sreče. Toda zakaj solze mi gredo iz oči ko pomislim da njeno srce moje ne bilo bi moč biti, če za novimi obrazi začne me srce voditi.
Zakaj vem da lepo mi je bilo prej toda bilo je prekrito s tančico skrivnosti, Ki še čaka pero da se napiše zgodba strasti in ostalega. Ali se mi je srce zastrupilo z standardi življenja, da moje hrepenenje ne pozna odgovora.
Kaj pa strast. Ali je možna ljubezen brez strasti? Kje, kdaj, kako naj pretrgam prijateljstvo in povem in pokažem moj čustven obraz. Zakaj težko mi je tako skrivati moj strah pred svetlobo. Toda to so edine stopinje sreče, ki so mi tako težko in mi istočasno pomenijo izziv.
Vem da razumeti me je težko. Toda težina razumevanja mojih besed je kot mejceno pero, ki vzdigne ga že malo dete s sapico.
Dejansko ko sedaj na to pomislim v moji glavi zmede ni nobene,
zmedeno je le moje srce in to je tisto kar mi meša štrene.
Zmedeno z mislimi po ugodju in mislimi po razvratu.
Toda če analiziram moja razmišljanja potem vem,
da so novi obrazi le strast in razvrat. Toda kdo pravi da s časom ne pride tudi kaj drugega. Kdo pravi da to novo srce ljubezni pot ne pokaže mi.
Tako lahko upam le na čas. Naj čas zaceli vse…
Toda čas je istočasno moj sovražnik.
Joj samota brezbrižna in čas sovražim vas.
Sovražim to grozno črno luknju, ki večkrat prikrade žalost in solze v moje oči.
Zakaj živlljenje ni bolj enostavno zakaj mora biti kdaj vse tako zapleteno, joj in nekaterim se zdi to še zabavno. Jaz pa trpim trpim.
Sprašujem se kaj je bolj pomembno. Dotik ali trenutek,Pred dotikom. Saj to sedaj pomeni mi rišpekt in prijateljstvo.
Dotik pa strast in razvrat.
Ko bi le znal misli brat in videl v prihodnost.
Joj dekle ko le te vrstice razumelo bi.
to je moja želja in po tem zdaj srce hrepeni.
Tim Cahill igralec na katerega je potrebno paziti v prihodnosti.
Reportaža:
Everton coming forward on the right, McFadden has a crack from distance and it’s blocked by Belletti under pressure from Cahill AND CAHILL HAMMERS IT INTO THE ROOF OF THE NET WITH A SPECTACULAT BICYCLE KICK! WHAT A GOAL! HE’S SO GOOD!! 1-1 Everton.
Veselim se vsakega obiska,
in prijazne roke stiska.
Od vedno všeč so mi bile črne,
lepote njena vsako nesrečo ti odvrne.
enakost prijateljstva mi je odveč,
ta mi pomeni nekaj več.
Ali je to res ?
